Podpora Javnemu pismu Muzeja norcev
Spoštovani,
v Sekciji za duševno zdravje Zveze organizacij pacientov Slovenije v celoti podpiramo Javno pismo ob inšpekcijski odločbi, s katero grozi deložacija uporabnikov Doma na Krasu iz stanovanjske skupine v Solkanu, ki ga je 19.12.2024 na predsednika Vlade dr. Roberta Goloba, predsednico Državnega zbora mag. Urško Klakočar Zupančič in ministra za solidarno prihodnost g. Simona Maljevca naslovil Muzej norosti.
Pismo v celoti povzemamo:
19. 12. 2024
Javno pismo ob inšpekcijski odločbi, s katero grozi deložacija uporabnikov Doma na Krasu iz stanovanjske skupine v Solkanu
Spoštovani predsednik vlade, dr. Robert Golob, predsednica državnega zbora, mag. Urška Klakočar Zupančič in minister za solidarno prihodnost, g. Simon Maljevac.
Z zaskrbljenostjo smo prebrali odločbo, ki jo je gradbeni inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za naravne vire in prostor naslovil na zavod Dom na Krasu, v kateri zahteva, da se v roku 24 ur šest stanovalcev izseli iz svojega doma v stanovanjski skupini v Solkanu. To se dogaja ljudem, ki so po več letih institucionaliziranega bivanja v zavodu končno dobili priložnost dostojnega življenja kot neodvisni in enakopravni pripadniki družbe. Odločitev za takojšnje prenehanje uporabe stavbe in posledično možnost deložacije je utemeljena s tem, da je uporaba stavbe, v kateri je stanovanjska skupina, neskladna z njeno klasifikacijo. Stavba je namreč klasificirana kot enostanovanjska, inšpekcijska odločba pa trdi, da bi morala biti klasificirana kot stanovanjska stavba za posebne družbene skupine.
Takšna odločitev je pravno nevzdržna, saj nesorazmerno posega v človekovo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki jo zagotavlja 36. člen Ustave RS. V ustavnopravnem smislu je stanovanje vsak prostor, v katerem človek upravičeno pričakuje zasebnost, njegov bistveni vidik pa je pravica bivanja, domovanja (Up-32/94, tč. 12). V tem smislu so tudi stanovanjske skupine dom tistih ljudi, ki v njih živijo.
Poleg tega inšpekcijska odločba prekomerno posega v pravico do zasebnosti, ki je varovana s 35. členom Ustave RS, ter v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter doma po 8. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), v katere oblast lahko poseže le, če je to določeno z zakonom in je to nujno v demokratični družbi zaradi zaščite najbolj temeljnih družbenih vrednot, kot so državna varnost, preprečitev neredov ali kaznivih dejanj ipd. Zgolj klasifikacija, ki nima vsebinske utemeljitve v ogroženosti stanovalcev, okoliških prebivalcev ali naravnega okolja, ne more biti podlaga za tako drastičen poseg v eno najbolj temeljnih človekovih pravic, zlasti pa zato, ker pravna praksa v zvezi s klasifikacijo stavb, ki so namenjene uporabi za bivanje v stanovanjskih skupnosti, ni enotna: klasifikacija v inšpekcijski odločbi se razlikuje od mnenja pristojnega Direktorata za prostor in graditev Ministrstva za naravne vire in prostor, ki stoji na stališču, da je objekt ustrezno klasificiran kot enostanovanjska stavba.
Stanovanjske skupine v Sloveniji obstajajo že več kot 30 let. Selitev ljudi z oviranostjo iz institucij v skupnost je korak k spoštovanju njihovih človekovih pravic, saj se lahko po dolgih letih sami odločajo o tem, kje in kako bodo živeli. Ni jim, na primer, več treba bivati v 5-posteljnih sobah z eno kopalnico na 50 ljudi, kjer ni zasebnosti, miru ali samostojnosti. Stanovanjske skupine so oblika bivanja, ki za razliko od bivanja v zavodu človeku omogoča bolj neodvisno in dostojno življenje. So prostor zavetja so, ki ga lahko stanovalci sami oblikujejo in kjer dobijo podporo, ki jim je prilagojena. Predvsem pa se lahko ljudje z oviranostjo, ki živijo v stanovanjskih skupinah ali samostojnih stanovanjih, lažje vključujejo v lokalno skupnost ter imajo življenje, kot ga imamo vsi. Težava, ki je nastala z odločbo gradbenega inšpektorata, pa jasno kaže na to, da država do zdaj ni zares poskrbela, da bi lahko vsi ljudje z oviranostjo živeli v skupnosti, zaradi česar mora več kot 4000 ljudi še vedno živeti v velikih institucijah. Tiste, ki pa živijo v stanovanjskih skupinah ali samostojnih stanovanjih – teh je okoli 1000, pa lahko očitno čez noč deložirajo iz njihovega doma.
K pomembnemu koraku, da zagotovimo vsem ljudem z oviranostjo življenje v skupnosti, nas zavezujejo ključni mednarodni dokumenti, kot so Konvencija o pravicah invalidov. Konvencijo je Republika Slovenija ratificirala skupaj z Izbirnim protokolom že leta 2008 in določa, da morajo države podpisnice sprejeti vse potrebne ukrepe, da omogočijo uresničevanje pravice do življenja v skupnosti, vključno z osebno pomočjo, potrebno za življenje in vključitev v skupnost ter za preprečevanje osamljenosti ali izključevanja iz skupnosti. Vendar naša država na tem področju še vedno ne dosega zadostnih standardov in ne zagotavlja možnosti za uresničevanje pravic po Konvenciji, za nekaterimi evropskimi državami pa zaostajamo celo za več desetletij.
Inšpekcijska odločba je pokazala na sistemsko težavo, ki jo je treba takoj odpraviti.
1. Ministrstvo za solidarno prihodnost mora nemudoma pristopiti k reševanju situacije na terenu tako, da se prepreči deložacijo šestih stanovalcev stanovanjske skupine v Solkanu.
2. Pristojna ministrstva morajo brez odlašanja sprejeti zakonodajne spremembe, ki urejajo podporo v skupnosti.
3. Vlada in parlament morata sprožiti tudi druge spremembe zakonodaje, ki posredno vpliva na uresničevanje deinstitucionalizacije in zagotovitve podpore v skupnosti.
Sistemska ureditev tega področja bi pomenila odločilen korak k preselitvi ljudi iz institucij nazaj v skupnost in ljudem v skupnosti omogočila, da dobijo podporo tam, kjer živijo – na svojem domu. To bi tudi omogočilo uporabnikom stanovanjske skupine v Solkanu, ki jim grozi deložacija, da ostanejo v svojem novem domu.
Muzej norosti,
V imenu Sekcije za duševno zdravje,
Tone Vrhovnik Straka Darja Zaviršek
koordinator Sekcije predsednica Sekcije
Gregor Cuzak Štefanija Zlobec
generalni sekretar ZOPS predsednica ZOPS
V Ljubljani, 23. december 2024
